Župnijska cerkev sv. Jurija

Stari Loki, eni najmogočnejših prafar na slovenskem, so nekoč pripadale vse cerkve nekdanjega freisinškega loškega gospostva. Kasnejše župnije iz Škofje Loke, Selške in Poljanske doline ter s Sorškega polja vse do Kranja so jo imele še do nedavna za svojo »mater Faro«. Zato se je tudi ohranilo ime Fara za Staro Loko. Staroločanu pa še marsikdo reče Prifarc.

Stara Loka je bila naseljena oddavnaj. Znano je staroselsko in antično gradišče Puštal nad Staro Loko, natančneje nad Trnjem.

Leta 973 se Stara Loka kot Lo(n)ka omenja v listini, s katero cesar Oton II. širše loško ozemlje podarja freisinškemu škofu Abrahamu. Posvetna oblast freisinških škofov je trajala vse do leta 1803, cerkveno pa je nekdanje škofjeloško gospostvo pripadalo oglejskemu patriarhatu, oziroma kasneje goriški nadškofiji, vse do leta 1787. Od tedaj dalje je župnija sv. Jurija Stara Loka v ljubljanski škofiji oziroma nadškofiji.

Stara Loka ima dolgo in bogato cerkveno zgodovino. Po izročilu naj bi tu obstajala cerkev že v prvih stoletjih po Kristusu. Listina iz leta 1074 govori že o več cerkvah v Loki. Tudi prvi ohranjeni slovenski teksti, znameniti Brižinski spomeniki, ki jim pripisujejo čas nastanka okoli 10. stol., bi lahko govorili temu v prid, saj se nahajajo prav v pontifikalu, popotnem obredniku prvega loškega zemljiškega gospoda, škofa Abrahama (975-994) in so zato še posebej »loški«, pravzaprav starološki.

Po legendi naj bi na tem kraju že v prvem stoletju oznanjeval krščansko vero sv. Mohor (Hermagora), poslan od samega sv. Marka. Malo pod cerkvijo je stala kapela sv. Mihaela z oltarjem sv. Lovrenca, nekdanji karner, kostnica. Morda še na osnovi antičnega templja. Starodavno so leta 1784 podrli.